Vsega je kriva neumnost

Vsega je kriva kontracepcijska tabletka, beremo nikjer drugje kot na propagandnem letaku za pokojninsko reformo. Zaradi kontracepcijske tabletke imamo premalo delovnih rok, saj ženske zanikajo svojo reprodukcijsko vlogo, spodkopavajo našo prihodnost in bodo tudi krive za nevzdržnost javnih financ, da o padcu pokojninske reforme niti ne govorimo.

Napad na pravico ženske do izbire, ki jo najdemo na »kao fensi« letaku, je ena hujših žalitev mojega spola in vseh do sedaj naših izborjenih pravic. V prejšnji državi smo bili eni redkih na svetu, ki smo ustavno izenačili izvenzakonsko skupnost, pravico do splava in tudi do reguliranja rojstev. Danes slišimo, da je svobodna izbira škodljiva.
In kar je najhuje, to nam izrekajo tisti, ki so dedinje in dediči teh, nekoč pridobljenih bojev.

Verjamem, da nisem edina, ki se v tem nizkotnem, podcenjujočem in populističnem manipuliranju počutim izdana in ogoljufana. Lahko se le distanciram od nevarnega poigravanja z ženskim spolom in z našimi pravicami. Preprosto, nismo se za to borili in borile.

Splošno zniževanje standardov komuniciranja, kjer je glavno orodje in orožje pripisana ženska praznina, je padec v globoko temnino.

Na tej točki me ni/nas ne sme biti zraven.

Pustimo stati

Na včerajšnjem družabljenju na Otočcu je bilo sproženih precej (samo)refleksij, ki so me spomnile tudi na moj dolg: analize postreferendumskega časa.

Analiza je pravzaprav zelo enostavna: zakon o RTVS je padel zato, ker si ni nihče zares želel sprememb. V bistvu si jih je želela predvsem Zares. Druge koalicijske stranke so vedele, da s tako strokovno/tehničnem  zakonom na referendumu ne bodo pridobivale in da še največ pridobijo, če se parkirajo na RTV. Najbolj priročno in udobno bi bilo, če bi tako ležerno (pustimo stati), a hkrati agresivno vlogo (dajmo v najpomembnejšem mediju obstati) prevzela tudi Zares. Če. Če bi pozabila na načelnost in na samoomejevalno poreklo. In če bi se šla politikantske preračunljivosti.

Zakon o RTVS smo delali tako, kot je treba delati zakone. Detektiranje slabosti, iskanje novosti, preseganje liftinga, določitev najboljšega. Pogovori z več kot dvajset člansko raznobarvno skupino so bili dolgi in sploh ne enoznačni. Nam tudi mnogokrat zagatni, saj so člani – v kolikor jim sosedova malenkost ni prijala – takoj razglasili osnutek za tujega in se – v maniri žlahtne odprtosti, ki rada domuje na levi,  do njega hitro distancirali. A ne glede na to, so bile diskusije dragocene. Ne toliko zaradi konkretnega zakona, temveč zaradi iskanja poti iz naftalinske  rigidnosti trideset let starega načina delovanja javnih servisov, ki v celotnem javnem sektorju delujejo kot uniformirani javni zavodi. Kajti, čeprav koalicija nenehno govori o reformi javnega sektorja, ni zanjo še skoraj nič postorila. Zato je bila naša pot toliko bolj zahtevna, a je hkrati dajala odgovore na vse kaj več kot le na RTV zavod.

 

In prav spoznanje, ki je nastopilo z zavrnitvijo sprememb v RTV hiši – torej, da ne bo dovolj podpore  tudi za druge spremembe v javnih zavodih –  je zame večji udarec kot sam izid referenduma.

Ljudje se sprememb bojijo, ker postavljajo načelo varnosti pred načelo svobode. Politika, ki ji je všečnost pred načeli,  pa se mnogokrat boji soočanj s spremembami in zato vse bolj tlači željo za razvojem. Ta namreč pomeni soočenje z odpori pred tem, da bi bilo lahko tudi drugače.

 

Vedela sem, da bo hiša, ki je po vsej sili hotela ostati javna, zakonu nasprotovala do zadnjega diha. Ne le zato, ker je kot pajkova mreža prepredena s kadri, ki so vplivno nadomestili po Grimsu odhajajoče ugleden novinarje in urednike, temveč tudi zato, ker se strašno boji drugačnih poti, saj jo porivajo pred preverbe. Kar nekaj  strahu je nastalo tudi po Virantovi plačni reformi, saj se je plačni sistem na RTVS pred dvema letoma dobro popravil. Nedvomno je bila korektura potrebna, a zgodila se je bolj ugodno kot v drugih kulturnih inštitucijah, ki imajo danes bistveno (za cca 400 eur) nižjo povprečno plačo kot jo imajo na RTVS. Poleg tega je bilo na RTV ob prevedbi plačnega sistema kar polovico (od približno 2000 zaposlenih) brez ustrezne izobrazbe. To dejstvo je pri tako specifičnih poklicih, ki nimajo ustreznih možnosti šolanja sicer razumljivo, a vendarle: nekoč smo avtonomnost  postavljali  pred sigurnost.

In tako bodo novinarji še naprej javni uslužbenci, v marsičem odvisni od volje vlade in njenih plačljivih muh.

 

Strokovni sodelavec na MK, ki je bil na ministrstvu pred menoj je dejal, da je pri Grimsovem zakonu spisal le prehodno določbo. Prej ga ni videl. Tudi sporazuma med RKC in vlado o zasegu že denacionaliziranega blejskega otoka ni na MK nihče videl preden je šel skozi takrat že tehnično vlado. Prejšnja vladna garnitura je pač delovala kot loža, trda formacija in kot strjenka. Ljudstvo jo sicer kasneje – zagotovo tudi zaradi njene absolutnosti in arogance – ni izbralo. A hkrati danes vsak dan govori, da jo odprtost in  dialoškost tudi ne zanima.

 Referendumska odločitev je pravzaprav šla prav v to smer: na nek način je legalizirala politično  penetracijo v edini javni, torej tudi najpomembnejši medij pri nas. Temu se je reklo – in se še reče – recept za katastrofo. In preračunljivi partnerji, ki so se taktno umaknili v tej referendumski zgodbi ter pustili tacanje z oranžnimi prilastki, so to katastrofo razumeli kot dobiček.

 To je temeljna in zaresna razlika in hkrati tudi naša zanka. Zares nenehno odpira teme, ki se spreminjajo v dušeč zrak, čeprav nastajajo kot čistilke zraka. Pa najsi gre za TEŠ, kjer je (bo) zrak dobesedno umazan, najsi gre za umikanje priviligiranih, ukrepanje proti plenilcem, vztrajanje na načelnosti kjer načelnosti ni…

V tej luči je naše spanje razumljivo vsak dan prepolno nočnih mor. Kolikor ga je še sploh ostalo.

A verjemite, težje je spati, če se z javnimi zadevamo ukvarjaš na način, ko te nagrajuje javnost zaradi potiskanja ne pa odkrivanja problemov. Namreč, prej ali slej postaneš  problem sam.

Umetnost je orodje, ki želi pokopati orožje

Po obisku Srebrenice sem tiho. Vem, da bi moral vsakdo tja, ki danes ne ve, kaj ima. Objestnim, malenkostnim, razvajenim, nečimernim, sitim, razvitim, lahkotnim in nesrečnim svetujem, da vidijo beli pokopališki gozd, zaradi katerega je danes v Srebrenici dvanajst tisoč, pred letom 1995 pa je bilo triinšestdeset tisoč ljudi. 11. julija, na dan obletnice genocida, bodo tudi letos pokopali novih par sto najdenih žrtev. Kot vsako leto.

Srebrenica
obeležitev 11.julija 1995 – obletnica genocida

4.07.2009
V Srebrenico, v  mesto, ki ne bo moglo nikoli zbrisati krvi iz svojega imena, prihajajo danes slike, ki ravno tako nosijo vonj po krvi.

Serija gvašev Gabrijela Stupice namreč beleži duh po uporu pred smrtjo: po odporu  ljudi, ki so med drugo svetovno vojno živeli za žico okupirane Ljubljane.

Temni kolorit, ki ga boste pri kasnejšem avtorjevem opusu težko videli…, strah v očeh, tesnoba v telesih, izgubljenost v pogledih, mrak v prostorih, duh po zadnji sodbi, utesnjenost prostorov, objokovanje, žalovanje, poslavljanje, votlost pogledov, izpraznjenost, odsotnost svetlobe …. skratka, likovna dela, ki prihajajo iz Ljubljane, prihajajo iz najbolj ponižujočega obdobja človekovega bivanja: iz vojne.

Težko je o vojni govoriti v miru.

Težko zato, ker nam/vam/ mir nalaga spomine. Pa tudi izrisuje krivdo, ki jo nosi človeštvo – krivdo, da je sploh lahko človek človeku zver.

Takrat, ko so nastale slike Gabrijela Stupice ne bi nikoli, nihče, nikdar in nikjer dejal, da je možno še videnje v naslednji vojni.

A četudi je vsaka vojna prekleta, četudi je vsaka vojna prepričano zadnja,  za njo tli ena naslednja

Zakaj ni mogoče tej peklensko začrtani usodi ubežati?

Zakaj se človeštvo ne ničesar nauči?

Zakaj je pot  civilizacije tlakovana z  nasiljem?

Najhuje je to, da poznamo vse odgovore na te »zakaj«, a hkrati od kar smo, od kar obstajamo, dopuščamo lastno iztrebljanje. In v Srebrenici je bil poboj več kot osem tisoč nikomur nič hudega hotečih ljudi zločin, ki ne bi smel nikoli v pozabo.

Umetnost ni nikoli mižala pred realnostjo.

Je umetnik lahko sploh tiho, ko se  nad človeštvom dogaja zločin? Ne, umetnost ni izdajalka. Ne more biti imuna, ne sme molčati in obtičati.

Na dan, ko  so Nemci spustili nad Guernico 50 ton bomb je bil Pablo Picasso v Parizu. Tri dni kasneje je začel slikati eno najbolj mitičnih, reproduciranih in emblematičnih slik tega stoletja: Guernico.

Koliko solz, krvi, bolečine, tesnobe in strahu je tlelo iz slik, gibljivih podob in iz čutnih zvokov avtorskih del, kot je npr. Goyino »Streljanje 3, maja 1808« ali  Delacroixova  »Svoboda, ki  vodi ljudstvo« – v spomin na francosko revolucijo, kjer se med izmučenimi in tudi mrtvimi vojščaki vzdiguje upanje: trobojnica.

Umetnost je orodje, ki želi pokopati orožje.

In ko umetnost govori o bolečini, o vojni in smrti, nam vedno poskuša povedati, da obstoja neka rešitev in neko upanje. Najsi je to dvignjena pest (Guernica), najsi svetloba (Goya), najsi plapolajoča zastava (Delacroix), najsi preprosto naslov (Upor, Stupica).

Gvaši Gabrijela Stupice so brez svetlobe, a ne tudi brez upanja: naslovljeni so z »Uporom«.

Ob 14 – letnici genocida nad Bošnjaki – se tudi Srebrenica upira: upira se pozabi. In prav je, da ob tem ni sama.

Čestitam organizacijskemu odboru, ki obeležuje spomin na 11. julij 1995 s tako široko in odprto zastavljenim programom, v katerem so prisotne številne evropske in druge države z enim samim namenom: da je spomin globok opomin!