Yearly Archives: 2008

Jaz

Dodano dne
Reply

Namesto, da bi končno začela zbirati skupaj moje zapise, ki so v vseh možnih oblikah raztreseni po različnih računalnikih, disketah, kasetah, cedejih, ključih, printih, zbirkah in skicah, raje s to spletno stranjo odpiram še en kanal zapisovanj in dopisovanj.

Izgovor, da preložim delo na jutri? Pomanjkanje vzpodbudne komunikacije? Praznina pred prvim zamahom s katerim narediš red v kaosu? Kaj vem, vsega po malem, najbrž.
Kaos, ki ga je treba spraviti v red je pravzaprav obljuba, ki sem jo dala Tarasu. Preganjal me je, da naj svoje zapise končno zberem v knjigo, sam pa bo zanjo prispeval uvodne misli.
Jaz pa sem dajala raje prednost amandmajem, zakonom, fajtom, blogom, programom – skratka vsemu razen sebi.
Enkrat mi je pisal, da ga lomim in naj imam pred očmi, da ne bo večno živel. In naj mu končno že dostavim moje filmske oddaje, zaradi katerih se je pripravljen spopasti tudi z njemu zoprno tehniko.
Sama ga seveda s tistimi kabli in playerji ne bi opremila nikoli, ker me begajo tako kabli kot občutek, da nekoga v nekaj potiskam. Neumno.
Gregor je to naredil mimogrede: dostavil, zmontiral, podučil. Takrat sva šla v Avber zaradi Tarasovega rojstnega dne. Uf, kako sem se mučila, kaj naj mu poklonim! Predvsem zaradi tega, ker sem vedela, da ne pričakuje ničesar. On je itak pričakoval le držo. Neupognjeno držo. Vrnjeno besedo. In čisto misel.
Dobro, tistega darilnega spomina na najinega Mantegno je bil najbrž vesel. Toda brez sape je ostal ob starem kovinskem kovčku v katerem je bil pisalni stroj Ivana Mraka, ki mu ga je prinesel Gregor.
Hudiča, kje je vendarle našel to staro mašino in jo dal v prave in pooblaščene roke!? In to kmalu zatem, ko je Taras izdal knjigo o Ivanu Mraku! Genialno.

Pa se s Tarasom čez slab teden slišiva in se pozanimam kako mu kaj gre z DVD predvajalnikom.
»Dostojevski je genialen«, hiti razlagati.«Dostojevski?« vrtam po spominu.
In mi pove, da mu je Gregor mimogrede pustil kakih deset epizod Idiota, ki sta si jih z Alenko družno in nemudoma pogledala.
Hm, koliko neogledanih podobnih stvari leži po mojih policah cela leta…

Moje Povečave, ki jih je gledal še potem v Petru Držaju so ga skrajno intrigirale. Še posebej serija o fašizmu in o Golem otoku. Jasno, mnogo tega mu je bilo poznanega bolje kot komurkoli drugemu – toda vseeno ga je presenetilo moje spominjanje na to, da sem za serijo o Golem rabila več kot leto dni preden sem jo sploh začela snemati.
Ja, leto dni mehko-trdega pregovarjanja žensk, ki so bile zaprte na Grgurju.
Takrat sem namreč vztrajala, da spregovorijo ženske, kajti pripovedi zapornikov iz Golega otoka niso bile več skrivnost. Toda o ženskem zaporu na Grgurju, ki je tik zraven Golega, se ni nikoli govorilo. Tudi o tem, da je bila istočasno na Grgurju zaprta žena, v najbolj ponižujoči jami na Golem pa njen mož – ne vedoč eden za drugega.
Zakaj so ženske o tem tako težko (spre)govorile? Zakaj so te rane zapirale vase in se ob njih potem, ko so vendarle pristale na moje prigovore, tako boleče odpirale? No, vprašaji seveda imajo nedvoumne odgovore.

Kakorkoli že, moje knjige ni (še). Uvodnika pa ne bo nikoli.

Tako bom v bodoče škrebljala z vami – ali pa brez vas – o temah, ki se mi bodo dnevno rojevale te dni.
Opozarjam, da preveč živim v spominjanju in sanjarjenju zaradi česar vam ne bom ravno ponujala dnevnoinformativnega oddajanja. Pa tudi uravnoteženih inforamativnih vsebin.
Konec koncev, blogi, spleti, dnevniki in podobni žanri so poti, ki jih tlakuje narcisizem, subjektivizem in želja, da se vidimo tam, kjer nas vi ne vidite.

Šank politika

Dodano dne
1

Mora zvrniti kar nekaj rund, da se kakšen gostilniški tič lahko kosa s predsednikom stranke upokojencev Karlom Erjavcem. Šef slovenske obrambe, ki je nonšalantno in brez večjih posledic naše davke pretapljal v preplačane kanone, koroškim delavcem naredil prostor na cesti, vse do volitev prisegal, da so slovenski vojaki v Iraku ponos naroda in na koncu še zdilal gromozansko rusko ladjo, ki v slovenskem morju ne more niti zapluti, kaj šele zavirati ne da bi se zaletela v strunjanske skale – skratka, obrambni minister Karl Erjavec je na novinarski konferenci s svojo šank retoriko najbolj državotvorni vladni resor legitimiziral za otroško igrišče.

To, da ležerno žonglira z vojaškimi milijoni kot, da bi šlo za frače, ni nobeno odkritje zadnjih dni. Perverzno in najbolj odročne beznice nevredno pa je, da tak otrok, ki se napihnjeno igra vojake, istočasno in ravno tako puranje igra pokojninsko vestalko.
Medtem, ko z oklepniki za desetletja upili narod, zvije roke elitnemu proizvajalcu bele tehnike kot v najtrših časih planskega gospodarstva, krči zemljo za vojaško letališče in nabavlja oklepnico Potemkin, se v isti sapi joče kaj bo z našimi upokojenci čez dvajset let. Da ga sicer ne skrbi, kaj je z njimi danes, ker jim je do septembra zrihtal kakšnih 80 do 150 evrov dodatka na draginjo – in pravzaprav bi tak dodatek lahko delil še naprej – doda za vsak slučaj.

Sporočilo? Itak, država je ena taka igračka, kjer en dan nekaj daš, če je že treba, vmes nekaj vržeš stran, če je odveč, kakšno stvar strogo zaupno kupiš pri kakšnem dilerju, radovedne zbrišeš iz igrišča, tistim v pokoju pa na štiri leta pogreješ eno župco.
Take fantke, ki se gredo na ta način države bi eno primazala ne glede na zaklinjanje varuhinje. Preveč mi mažejo koncepte zaradi katerih še vedno mislim, da so stvari na tem svetu lahko dostojne.

In medtem ko danes odpošljem že tretji odgovor na vprašanje novinark zakaj menim, da se ženske preveč plaho lotevajo politike, mi pade v kader ta državotvorni fantek z naštevanjem imen, ki bodo kandidirali na listi njegove stranke upokojencev.
Da bo na listi kandidatov mlado dekle, »prava lepotica, ki bo prinesla številne glasove Desusu….kajti na privlačne predsednike strank se lepijo privlačne punce«.
Jasno, da me zanima, ali se bodo ostali kandidati in kandidatke distancirali in umaknili iz liste samooklicanega lepega predsednika. Če imajo še kaj zgodovinskega spomina namreč ne morejo pomniti česa tako seksističnega niti iz svoje mladosti, ki so še poslušali Vido Tomšič ali brali Almo Karlin.

Če se politika seli za šank in začne govoriti o kurah, ki petelinom prinašajo zlata jajca in o upokojencih, ki jim vržeš en senilni bombonček, da so tiho…je zadnje kar pričakujem to, da smetnjake, ki naj bi bili polni presitega kruha napolnimo z lepotci, ki so presiti politike.

Kermaunerjev odhod – Kermaunerjeva vrnitev

Dodano dne
Reply

Danes je natanko mesec dni od tega, ko sem napisala blog, ki ga objavljam šele danes. Bilo je v nedeljo ponoči, ko sem se vrnila iz Avberja, kjer smo z Alenko in Tarasom dolgo in prijetno predli – na koncu v temi, ko je svetloba že zapustila njuno kamrico.

Bloga kasneje nisem objavila, ampak sem ga za hec pokazala Tarasu. Bil je ravno na prijaznem (on bi dejal hotelskem) preverjanju svoje kondicije v bolnišnici Petra Držaja, kjer so bili klepeti z njim še posebej dragoceni – dobesedno drago cenjeni.
Obesil se je na moj zapis, ga “zaplenil”za svojo bodočo knjigo in takoj obljubil odgovor nanj. Pravzaprav se je z njim ukvarjal vse do nedelje, ko me je klical iz Kanegre in poročal o (končno) dobrem počutju. Da je na morju sicer brez pisalnega stroja (oh, ta njegova izmučena mašina, ki je morala tako pogosto na servis, da bi sploh zmogla služiti njegovi eruptivnosti!) – toda da uživa, je dejal!
Predlagal je, da sporočimo njegove misli na sobotni konvenciji in mi jih narekoval. Dolžan sem prispevati to, je zatrjeval, ko sem se – kot običajno- poskušala vzdržati njegovih eksplicitnih naporov v Zares, sploh pa prihodu v Ljubljano. Cenil je to naše (samo)omejevanje, a hkrati vztrajal na svojem (njunem) sporočilu.
“Končno sem napisal dolg komentar na tvoj zapis« je nadaljeval. »Ampak bi ga rad še razvijal; toliko je tega, kar se mi sproža! Nisem še povsem zadovoljen, čeprav moja “vrhovna sodnica” (Alenka, seveda) pravi, da ga je čisto dovolj in gre lahko v tipkanje”, mi je dejal.
“Pusti sedaj to in raje uživaj«, sem ga zaustavljala.
“Oh, saj uživam! Berem, berem…goltam… danes ponovno Shakespearov Kakor vam drago – kaj vse lahko ponovno raz-berem!”

Ne vem, katere asociacije so se mu sprožile ob spodnjem – povsem preprostem zapisu. A ni bilo stvari, ki bi lahko ostala brez njegovega fidbeka. Odmeva. Izreka smisla.
Ni bilo stvari, ki bi ga pustila v tišini.
Zato se tudi ni bal smrti, temveč tistega (večnega) življenja, ki bi ga prisililo v tišino.

KERMAUNERJEVA VRNITEV
»Zdaj je menda že vsem jasno, da se je vrnil Taras Kermauner. Vrnil se je po dobrih dvajsetih letih, in to v svet, ki je precej drugačen od tistega, ki ga je malo pred osamosvojitvijo zapustil. Kljub temu se je v njem dobro znašel… Nekakšen izgubljen sin, čeprav pri oseminsedemdesetih…TK je čez noč postal ljubljenec medijev, on pa jim to ljubezen z veseljem vrača…«, piše Peter Kolšek v Delovi kolumni »Kermaunerjeva vrnitev«.

Ne rečem, da ne drži, da gre za Tarasov come back – konec koncev tudi sam govori o obuditvi, vračanju, svojem odprtem stanju duha, milosti časa in hvaležnosti tistim, ki so potrkali na težko premakljiva vrata njegovega avberskega borjača.
A Taras je zelo prijazen gospod in ve, da njegova odsotnost ni bila koma Kralja Matjaža. V resnici tudi dobro ve, da je bil ves čas prekleto zraven in da so bili morebiti drugi presneto daleč.

Sedeli smo v njuni kraški sobi, ko je skoz okno prihajala še pozno popoldanska svetloba – vse do noči, ko si nismo videli več obrisov.

»Kako si razlagaš to nenadno željo pa Tarasu? A ni vse skupaj čudno?«, je s tistim poudarkom, ki že ima povsem jasen odgovor sprožila dr. Alenka Goljevšček, Tarasova žena, (so)ustvarjalka in prijateljica.

Ne vem, mogoče je omenila, mogoče je namignila, da gre za paradoks. Ne Tarasa, temveč današnjega časa.

Taras naju je rahlo prepustil besedam, da sva realno, žensko in ozemljeno prečesali njegov boom prav v luči tega paradoksa.

Govoriti o come backu za nekoga, ki je bil nenehno globoko v come – v prihajanju – in niti malo odhajanju, kaj šele v zamrznitvi, je neumno, sem vrtela. In napeljevala k bedariji, ki se kaže v totalnem spregledu več kot sto knjig, ki so nastale v teh dvajsetih letih, ko ga »kot da« ni bilo v kulturnem in intelektualnem prostoru.

Hej, kako je nekdo odsoten, če pa napiše par knjig o slovenski dramatiki, bivanju in zgodovini na leto? Dobro, nisem ščvekala kako tisti, ki mu sedaj priznavajo vso avtoriteto nekoč niso hoteli priznati niti ficka za eruptivni projekt raziskovanja slovenskega teatra, v katerega so ljubiteljsko vpeti otroci, vnuki in še posebej Alenka?

Ne, ta pritlehnost očitanja in revanšizma ne domuje v Avberju, zato sem se zadovoljila z razlagami o današnjem izpraznjenem času, ki bolj kot kdaj rabi avtoriteto ne pa dvomov, ki potrebuje velike poteze in ne drobnjakarskega stopicanja in ki (končno) želi poglede širokega razuma in ne le šibkih namigovanj.

In pravzaprav je že dejstvo, da je današnji čas sproduciral tako potrebo, krasno, vzpodbudno in hvaležno.
In vem, da se tega zaveda tudi Taras. Zato se ni kaj pretirano vpletal v najine paradokse časa in smo temo o njegovi »odmrznitvi« zapeljali v druge zanimive zgodbe.
Vmes je želel tudi slišati kako kaj z Zaresom, ki ga je zadnje čase vsled naporov okrog (dobro prodajane) knjige, da ne rečem hita leta Navzkrižna srečevanja, zanemaril.

Tak prijeten, zadovoljen in prešeren nasmeh je zavel po vsej sobi, ko sem mu rekla, da so naše/njegove teze o vrednotah, o samoomejevanju, odprtosti, vključevanju, neplenjenju itd., ki jih je izrekel pred letom dni, ko je s svojimi briljantnimi mislimi botroval rojstvu Zaresa, dobile nekakšno domovinsko pravico celo pri opozicijskih strankah!

“…voda nam (človeštvu,ne le slovenstvu ,ne se omejevati le na naš narod!) teče v grlo. Človek nima druge izbire, kot da postavi cilje in nove – druge – vrednote onkraj identitetnega vitalizma! Ne nazaj ne naprej, kot uči ciklično mišljenje; ampak drugam!”, mi je zapisal lani na svoj neuničljivi in maksimalno eksploatirani pisalni stroj, ko je v globino vrtal po smislu drugačne družbe.

PS
Ko sem prišla domov, sem poskušala na njegovi spletni strani prešteti vse knjige, ki jih je izdal – bodisi v tisku, bodisi v elektronski obliki. Vraga, obupala sem, ker mi ni in ni uspel točen seštevek!

zapisano 11/12. maja 2008