Žiga Turk in bosanska preproga

Majda Širca
Priznam, da sem bila nekoliko ošabna danes, ko sem Žigi Turku pripisala bloge brez presežka. Srečala sva se na najinem skupnem volilnem terenu v Kosezah. Ko sva za hip poklepetala, se mi je zdelo vmesno, da omenim suhoparnost njegove spletne strani, ki da »nima tiste dodane vrednosti, ki jo prinese dražja in umetelno izdelana straniščna ščetka«.

V bistvu to ne čisto drži, še posebej danes, ko je vrgel gor Ena prekleta misel za drugo in sprožal refleksije ob prebiranju knjige A New Earth.
Če dobro pomislim, mi je tista o umanjkanju dodane vrednosti prišla kot asociacija na njega samega, saj deluje tako perfektno, skoraj brezhibno, da s tem briše ali mogoče celo zatira spontanost, zmotljivost, odprtost in človečnost.
Tako bi rekla: ena temeljna razlika mi je padla pred oči – sicer ne prvič, ko sva se danes srečala. Jaz se počutim kot tiste bosanske preproge, ki imajo v vzorcu vedno eno, zavestno narejeno, namerno ukrojeno »napako«. Bodisi nimajo simetrično izvezenega vzorca, bodisi »zgrešijo« v barvi. Menda zato, ker je le bog popoln. Jaz sicer pravim, da zato, ker šele napaka, luknja, pega, madež….naredijo stvari vidne, saj bolj jasno opozorijo na razlike in pomene.
In danes je bila tam v Kosezah ena razlika, ki mi je dala legitimiteto, da vlečem ven straniščno školjko.
Ob sebi sem imela same tople, mlade, stare in super ljudi. In moj kruh, ki sem ga mesila ob lekadolih in vročini.Pri Žigi pa sem zaznavala eno senco, ki jo dopušča, pa čeprav mu ne bi bilo treba. Ob sebi ima ljudi, v katere sem prepričana, da ne verjame iz srca, temveč po dolžnosti in, da za njih ne bi mesil kruha, a jih kljub temu zvesto brani – vsaj tako razumem njegove obrambne komentarje na račun sposobnosti Grimsa, Zorna in podobnih.
Ampak: četudi se mi zdijo njegovi razvojni projekti o megaparkih, zabaviščih in jadranskih otokih en velik blef, je bilo pri moji današnji oceni njegove spletne strani vendarle na delu tudi nekaj zavisti.
Mi z »bosanskimi napakami« nismo tako disciplinirani, aktivni, urejeni in pridni, zato se tudi moja spletna stran polni manj redno, ni tako opremljena, zlinkana in obiskana. Torej, nekaj foušije pa moram vendarle priznati.

Jaz

Namesto, da bi končno začela zbirati skupaj moje zapise, ki so v vseh možnih oblikah raztreseni po različnih računalnikih, disketah, kasetah, cedejih, ključih, printih, zbirkah in skicah, raje s to spletno stranjo odpiram še en kanal zapisovanj in dopisovanj.

Izgovor, da preložim delo na jutri? Pomanjkanje vzpodbudne komunikacije? Praznina pred prvim zamahom s katerim narediš red v kaosu? Kaj vem, vsega po malem, najbrž.
Kaos, ki ga je treba spraviti v red je pravzaprav obljuba, ki sem jo dala Tarasu. Preganjal me je, da naj svoje zapise končno zberem v knjigo, sam pa bo zanjo prispeval uvodne misli.
Jaz pa sem dajala raje prednost amandmajem, zakonom, fajtom, blogom, programom – skratka vsemu razen sebi.
Enkrat mi je pisal, da ga lomim in naj imam pred očmi, da ne bo večno živel. In naj mu končno že dostavim moje filmske oddaje, zaradi katerih se je pripravljen spopasti tudi z njemu zoprno tehniko.
Sama ga seveda s tistimi kabli in playerji ne bi opremila nikoli, ker me begajo tako kabli kot občutek, da nekoga v nekaj potiskam. Neumno.
Gregor je to naredil mimogrede: dostavil, zmontiral, podučil. Takrat sva šla v Avber zaradi Tarasovega rojstnega dne. Uf, kako sem se mučila, kaj naj mu poklonim! Predvsem zaradi tega, ker sem vedela, da ne pričakuje ničesar. On je itak pričakoval le držo. Neupognjeno držo. Vrnjeno besedo. In čisto misel.
Dobro, tistega darilnega spomina na najinega Mantegno je bil najbrž vesel. Toda brez sape je ostal ob starem kovinskem kovčku v katerem je bil pisalni stroj Ivana Mraka, ki mu ga je prinesel Gregor.
Hudiča, kje je vendarle našel to staro mašino in jo dal v prave in pooblaščene roke!? In to kmalu zatem, ko je Taras izdal knjigo o Ivanu Mraku! Genialno.

Pa se s Tarasom čez slab teden slišiva in se pozanimam kako mu kaj gre z DVD predvajalnikom.
»Dostojevski je genialen«, hiti razlagati.«Dostojevski?« vrtam po spominu.
In mi pove, da mu je Gregor mimogrede pustil kakih deset epizod Idiota, ki sta si jih z Alenko družno in nemudoma pogledala.
Hm, koliko neogledanih podobnih stvari leži po mojih policah cela leta…

Moje Povečave, ki jih je gledal še potem v Petru Držaju so ga skrajno intrigirale. Še posebej serija o fašizmu in o Golem otoku. Jasno, mnogo tega mu je bilo poznanega bolje kot komurkoli drugemu – toda vseeno ga je presenetilo moje spominjanje na to, da sem za serijo o Golem rabila več kot leto dni preden sem jo sploh začela snemati.
Ja, leto dni mehko-trdega pregovarjanja žensk, ki so bile zaprte na Grgurju.
Takrat sem namreč vztrajala, da spregovorijo ženske, kajti pripovedi zapornikov iz Golega otoka niso bile več skrivnost. Toda o ženskem zaporu na Grgurju, ki je tik zraven Golega, se ni nikoli govorilo. Tudi o tem, da je bila istočasno na Grgurju zaprta žena, v najbolj ponižujoči jami na Golem pa njen mož – ne vedoč eden za drugega.
Zakaj so ženske o tem tako težko (spre)govorile? Zakaj so te rane zapirale vase in se ob njih potem, ko so vendarle pristale na moje prigovore, tako boleče odpirale? No, vprašaji seveda imajo nedvoumne odgovore.

Kakorkoli že, moje knjige ni (še). Uvodnika pa ne bo nikoli.

Tako bom v bodoče škrebljala z vami – ali pa brez vas – o temah, ki se mi bodo dnevno rojevale te dni.
Opozarjam, da preveč živim v spominjanju in sanjarjenju zaradi česar vam ne bom ravno ponujala dnevnoinformativnega oddajanja. Pa tudi uravnoteženih inforamativnih vsebin.
Konec koncev, blogi, spleti, dnevniki in podobni žanri so poti, ki jih tlakuje narcisizem, subjektivizem in želja, da se vidimo tam, kjer nas vi ne vidite.