Prihajajo mi linki na Družino in Možino, češ, preberi si enega najbolj pikantnih intervjujev z vodstvom rtv v zadnjem času. Linki pričakujejo vračanje udarca, meni pa se ne da…v bistvu tudi zato, ker se mi mrakoben  um televizijskega direktorja počasi že smili. Vidim ga, kako odhaja spat in se mu pred očmi prikazujejo nekakšne Zaresne more, slutim ga, kako odhaja v posteljo  s sulico in nakovalom v roki in čutim ga, kako se znoji, ko se v sanjah bori s svetlimi silami, ki sproti topijo njegov spomenik.

Saj veste kako je tisto v sanjah: tečeš, tečeš, a noge so kot iz betona… Hudo…In ga vidim , kako beži k očetu njegovega zakona, ki mu tam v daljevi maha s tabelami, plonk listi, nacenejšo in najjaboljšo televizijo, z govejo juho, uravnoteženostjo, zvestimi programci, lojalnimi nadzorniki…želi prijeti za roko drugega očeta, da bi mu ponovno potrdil vdanost…

A  kaj, ko za njim leti cela truma vesti, ki maha z nekimi drugimi tabelami: nepopolne kvote produkcije neodvisnežev, nek odrezani bančni papir, zapisniki varuhinje,  obupno padajoči stolpci gledanosti, številke o nalaganju razvojnega denarja v nerazvojni program, več kot miljonska cifra o neprimirno prevedenih plačah, tožbe, odhodi najboljših, nareki slabšim…

In ta vest se reži.

“Kaj hočete od mene?” vpije negibno tekajoči, in zavrača: “Dal sem vam slovenske telenovele, da se ne bi trapili z mehiškimi, vam dokazal, da je to res razvoj slovenskega intelektualnega uma, ki je vreden denarja, namenjenega tehnološkemu napredku….,mularija je bila vesela novega termina za risanke ..dajem vam  novo raziskovalno nanizanko, potem ko je pač strastna morala v kot…dajem vam vsak dan Ultra dozo  profesionalnega raziskovanja, ki je takorekoč veliki pok naše hiše, gostim celo  novinarje iz pop arta…delam najbolj neodvisni medij v državi…kaj torej hočete od mene?”

Predstavljajte si, kako je to v sanjah, če so noge prilepljene na tla, za teboj pa horda seštevkov, ki te ne razume.  Kaj vem, ali jutranji tuš lahko spere nočni znoj in odplakne račune…Ne boste rekli, da je lahko živeti s tako zaresnimi bremeni. Dobro je, da ga vsaj Družina razume, si rečem.

Še vedno me ljudje sprašujejo, zakaj neki sem zapustila novinarsko-uredniško-avtorsko delo na rtv in vstopila v nepriljubljeno polje kulturne politike. Moj –  zame nedvoumnen odgovor, da ta  prestop ni oster rez, temveč zgolj umetnost upravljanja z javnimi problemi znotraj drugega polja – ni ravno prepričljiv, ker pač status ustvarjalke javnega mnenja odzvenja pri večini povsem drugače kot status ustvarjalke politik. In včasih jim celo dam prav.

Npr. takrat, ko  pomislim na orodja, ki jih nudi medijski prostor. In takrat se postavim v vlogo dandanašnjega novinarja, ki je postavljen recimo pred dejstvo, da mu urednik zmontira, napiše in v celoti uokviri prispevek – z vsemi dramaturško povednimi prikazi slikovnega dogajanja vred. Seveda ne katerikoli prispevek;  temveč tisti, s pomočjo katerega lahko urednik izpove in udejani svoje ideološko obarvano poslanstvo (njegov naslov hranimo v uredništvu, se  običajno zapiše v takih primerih).

Kaj bi naredila v takih primerih, se sprašujem in hkrati pomislim, ali sem bila na rtv sploh kdaj v taki situaciji, ko bi mi kdo odrezal roke in glavo. Jasno, da sem bila. Toda še v tistih groznih časih, ko so me ukinjali in si za to izmišljali na stotine alibijev, mi ni nikoli nihče “ukradel” prispevka, ga napisal namesto mene in ga spustil v eter po svoji predstavi.

In če kdaj, potem mi je ob takih zgodbah žal, da nisem več v tisti hiši. Nikoli ne bi zamolčala, nikoli se ne bi skrila v tiho večino, nikoli ne bi krila svoje varnosti in nikoli dopustila, da se iz zavoda, ki bi moral biti etičen, javen in strokovno nadstandarden…. izcimi javna hiša.

Zadnji intervju s Petrom Božičem je bil objavljen v Playboyu. Ni samo zadnji, temveč najboljši. In ni najboljši zato, ker je zadnji. Najboljši bi bil, tudi če bi bil Peter še z nami. Vem, da bi mu, če bi se jutri srečala, to tudi povedala – celo jaz, ki mi take stvari gredo bolj težko od rok. Zagotovo bi se poklonila tisti njegovi misli o tem, da bi bilo preveč egoistično, če bi od življenja zahteval več, kot je vanj vložil.

Zadnjič mi je kolega mejlal, da bo pogrešal Petra na  kulturniškem odboru …in da škoda, da premore RTV oddajo o njem, ki je stara več kot deset let. Sem mu odgovorila, da bi nacionalni radio lahko imel intervju z njim, ko je bil v bolnišnici, a so tam šefi menda rekli, da zakaj neki  bi bilo to sploh treba. Pa mi je odmejlal, da je bil v soboto na derbiju…in da je minuta tišine na stadionu v Šiški – in bila je res tišina, je zatrdil – povedala vse;  tudi tišina Green Dragonsov…rtv  gor al dol….je menil.

Tako bi rekel tudi Peter s Playboyem v žepu.