Monthly Archives: July 2009

Javna hiša

Dodano dne
18

Še vedno me ljudje sprašujejo, zakaj neki sem zapustila novinarsko-uredniško-avtorsko delo na rtv in vstopila v nepriljubljeno polje kulturne politike. Moj –  zame nedvoumnen odgovor, da ta  prestop ni oster rez, temveč zgolj umetnost upravljanja z javnimi problemi znotraj drugega polja – ni ravno prepričljiv, ker pač status ustvarjalke javnega mnenja odzvenja pri večini povsem drugače kot status ustvarjalke politik. In včasih jim celo dam prav.

Npr. takrat, ko  pomislim na orodja, ki jih nudi medijski prostor. In takrat se postavim v vlogo dandanašnjega novinarja, ki je postavljen recimo pred dejstvo, da mu urednik zmontira, napiše in v celoti uokviri prispevek – z vsemi dramaturško povednimi prikazi slikovnega dogajanja vred. Seveda ne katerikoli prispevek;  temveč tisti, s pomočjo katerega lahko urednik izpove in udejani svoje ideološko obarvano poslanstvo (njegov naslov hranimo v uredništvu, se  običajno zapiše v takih primerih).

Kaj bi naredila v takih primerih, se sprašujem in hkrati pomislim, ali sem bila na rtv sploh kdaj v taki situaciji, ko bi mi kdo odrezal roke in glavo. Jasno, da sem bila. Toda še v tistih groznih časih, ko so me ukinjali in si za to izmišljali na stotine alibijev, mi ni nikoli nihče “ukradel” prispevka, ga napisal namesto mene in ga spustil v eter po svoji predstavi.

In če kdaj, potem mi je ob takih zgodbah žal, da nisem več v tisti hiši. Nikoli ne bi zamolčala, nikoli se ne bi skrila v tiho večino, nikoli ne bi krila svoje varnosti in nikoli dopustila, da se iz zavoda, ki bi moral biti etičen, javen in strokovno nadstandarden…. izcimi javna hiša.

Playboy

Dodano dne
1

Zadnji intervju s Petrom Božičem je bil objavljen v Playboyu. Ni samo zadnji, temveč najboljši. In ni najboljši zato, ker je zadnji. Najboljši bi bil, tudi če bi bil Peter še z nami. Vem, da bi mu, če bi se jutri srečala, to tudi povedala – celo jaz, ki mi take stvari gredo bolj težko od rok. Zagotovo bi se poklonila tisti njegovi misli o tem, da bi bilo preveč egoistično, če bi od življenja zahteval več, kot je vanj vložil.

Zadnjič mi je kolega mejlal, da bo pogrešal Petra na  kulturniškem odboru …in da škoda, da premore RTV oddajo o njem, ki je stara več kot deset let. Sem mu odgovorila, da bi nacionalni radio lahko imel intervju z njim, ko je bil v bolnišnici, a so tam šefi menda rekli, da zakaj neki  bi bilo to sploh treba. Pa mi je odmejlal, da je bil v soboto na derbiju…in da je minuta tišine na stadionu v Šiški – in bila je res tišina, je zatrdil – povedala vse;  tudi tišina Green Dragonsov…rtv  gor al dol….je menil.

Tako bi rekel tudi Peter s Playboyem v žepu.

Tega pa Požar ne ve

Dodano dne
2

Samoomejevanje je etična drža, s katero ni vedno lahko. Ne govorim o omejevanju užitkov – pri tem sem ravno ta trenutek padla, ko sem že drugič odprla hladilnik s sladoledom…temveč govorim o odpovedi v primerih, ko je dvom prisoten, odgovori pa na različnih koncih.

Recimo: ko dobim v podpis predlog strokovnih komisij (in na kulturi se vse subvencije delijo striktno po presoji razpisov s pomočjo svetovalnih komisij), se kdaj pa kdaj mrščim (pa tudi jezim zaradi malomarnosti prijaviteljev, ki izpadejo iz igre zaradi nepopolnih vlog a dobrih projektov). Ključno nelagodje pri predstavljenem spisku predlaganih projektov, ki gredo v financiranje oziroma tistih, ki so zavrnjeni, nastane takrat, ko soočim moje vedenje z mnenji drugih – še posebej pri produkcijah, ki imajo meni dobro znane reference in jasen prostorski in družbeni  kontekst. 

Seveda nastopi razmislek kaj je to objektivni pogled, katero subjektivno vedenje je relevantno, seštevek katerih poznavanj je usodno….a v takih tesnobah, je nujna hladna (samo)omejevalna logika, ki nujno izključi mojo lastno presojo.

Zato sem se striktno zavezala, da v celoti in brez pridržkov spoštujem predloge strokovnih komisij ter zaupanja vrednih svetovalcev in ne slišim niti ene vloge, niti enega namiga in niti enega telefona, ki bi usmerjal v drugačno smer. Zaradi te drže jih večkrat slišim, češ,  nismo se zato borili… poglej kako se je delalo v preteklosti…Res sicer je, da smo enkrat odprli debato, ali je pravično zavrniti komaj živeče ustvarjalce, ki so zaradi poznega izzida razpisov ostali v dolgovih in tvegajo, da gredo v hiralnico. Pa tudi, ali je smiselno spregledati umetnika, ki ga je dan prej strokovno združenje nagradilo z najvišjo nagrado, naš razpis pa hladno zavrnil. A v kolikor je bil moj razmislek v manjšini, je obveljal argumentiran in večinski.

Razni reporterji seveda samoomejevanje interpretirajo po logiki lastnega ravnanja. Če imaš možnost odločanja, potem to možnost (moč) uporabiš v lasten interes: in denar menda potem leti od tebe tja, kjer naj bi ga sam želel videti. Takoj jim seveda pade mrak na oči in v temi se rolajo raznorazni scenarij. Ti  scenarij, recmo, zameglijo videnje, da so se spletne strani npr., v preteklosti financirale tako kot se v sedanjosti. In ti scenarij izbrišejo spomin, da je bila v preteklosti velika debata, zakaj so nesamoomejevalni oblastniki izvrgli sofinanciranje koristne in uporebne spletne strani ART servisa ali Beletrine, ne pa spletne strani tednika Demokracija. In zakaj so za avdiovizualno produkcijo delili pol denarja manj kot jim je zaukazoval zakon. Pa tudi: zakaj zaradi tega televizija Slovenija ne dosega zakonske kvote deleža slovenskih filmskih del.

Toda, ko je vest čista, ne peče.