Yearly Archives: 2008

Soočenje strank na temo kulture

Dodano dne
1

Pred meseci smo stranke Zares, SD, LDS in NSi sprejele povabilo Nacionalnega sveta za kulturo in predstavile svoje programe s področja kulture. Ostale stranke so mrknile in se jim ni zdelo vredno stopiti pred krovni inštitut na področju kulture.
Razprava je bila zame zanimiva iz več razlogov. Firbčna sem bila, kako o kulturi razmišljajo v drugih strankah, hkrati pa me je begala možnost, da bomo pred tem strateškim svetom na nekakšnem izpitu, kjer se bodo podeljevale ocene. Seveda teh ocen ni bilo; šlo je za prijetno razpravo, ki ni imela namena vpisovanja v redovalnico.
Je pa kolega Školč kasneje v intervjuju za Indirekt komentiral to srečanje in tudi program stranke Zares, kjer je sicer priznal, da se ni poglabljal v podrobnosti programa Zares, a se mu zdi, da predvsem “hlastamo po neki razliki”. To o razliki seveda drži, hlastanje pa je stvar interpretacije.
No, govoril je tudi o nekih nekonsistentnostih, toda razumem, da nekaj minutna predstavitev dveh programov, ki imata vsak po dvajset strani, ni dovolj, za konsistenten spomin.
Stranka Zares je namreč edina, ki se je vprašanja na področju medijev lotila poglobljeno in pripravila tudi program, ki ga je predstavila že februarja na zelo zanimivi okrogli mizi (Franco Juri, Jože Vogrinc, Barbara Verdnik in Boris Vezjak) o »Zares avtonomnih medijih«.
Tu smo si bili na NSK srečanju res različni, saj se z mediji drugi niso ukvarjali.

V programu za kulturo »Svobodni prostori kulture« pa, priznam, opozarjamo tudi na nekatere nekonsistentnosti, ki smo jim v preteklosti botrovali tudi sami. Resda, so bili takrat upravičeni razlogi za to, toda danes je potrebno zares »pohlastati« in povprašati Evropo, zakaj dopušča razlike.
Torej:zakaj imajo v Veliki Britaniji še vedno ničelno stopnjo DDV na knjigo, kljub temu, da evropska direktiva to prepoveduje? Ko smo vstopali v EU, smo morali prikimati direktivi, nič zavlačevati in še manj izsiljevati. Itak so nam rekli, da ne bo nihče več izjema, tudi VB ne.
Sedaj je minilo kar nekaj časa. Diskriminacija pa ostaja. Angleški jezik, ki ima širok trg, se lahko uveljavlja v založništvu pod ugodnejšimi pogoji kot slovenski, ki ima minimalno tržišče.
Seveda, je to vprašanje, ki mu v EU takoj vedo odgovor. Odgovor ne bo ugoden za nas. Toda za norce pa nas naj ne imajo!

Če se vrnem k razpravi na NSK. Dr. Dular (N.Si) je spregovoril le o jeziku, Rihtarjeva – nenazadnje – malo o vsem, Školč pa je kulturo utrjeval preko prispevkov kapitala, ki so pomembna dopolnitev javnim financam.

Tisti, ki niste še prebrali programa Zares s področja kulture in medijev, si lahko del tega poslušate v priloženem video posnetku.

Žiga Turk in bosanska preproga

Dodano dne
9

Majda Širca
Priznam, da sem bila nekoliko ošabna danes, ko sem Žigi Turku pripisala bloge brez presežka. Srečala sva se na najinem skupnem volilnem terenu v Kosezah. Ko sva za hip poklepetala, se mi je zdelo vmesno, da omenim suhoparnost njegove spletne strani, ki da »nima tiste dodane vrednosti, ki jo prinese dražja in umetelno izdelana straniščna ščetka«.

V bistvu to ne čisto drži, še posebej danes, ko je vrgel gor Ena prekleta misel za drugo in sprožal refleksije ob prebiranju knjige A New Earth.
Če dobro pomislim, mi je tista o umanjkanju dodane vrednosti prišla kot asociacija na njega samega, saj deluje tako perfektno, skoraj brezhibno, da s tem briše ali mogoče celo zatira spontanost, zmotljivost, odprtost in človečnost.
Tako bi rekla: ena temeljna razlika mi je padla pred oči – sicer ne prvič, ko sva se danes srečala. Jaz se počutim kot tiste bosanske preproge, ki imajo v vzorcu vedno eno, zavestno narejeno, namerno ukrojeno »napako«. Bodisi nimajo simetrično izvezenega vzorca, bodisi »zgrešijo« v barvi. Menda zato, ker je le bog popoln. Jaz sicer pravim, da zato, ker šele napaka, luknja, pega, madež….naredijo stvari vidne, saj bolj jasno opozorijo na razlike in pomene.
In danes je bila tam v Kosezah ena razlika, ki mi je dala legitimiteto, da vlečem ven straniščno školjko.
Ob sebi sem imela same tople, mlade, stare in super ljudi. In moj kruh, ki sem ga mesila ob lekadolih in vročini.Pri Žigi pa sem zaznavala eno senco, ki jo dopušča, pa čeprav mu ne bi bilo treba. Ob sebi ima ljudi, v katere sem prepričana, da ne verjame iz srca, temveč po dolžnosti in, da za njih ne bi mesil kruha, a jih kljub temu zvesto brani – vsaj tako razumem njegove obrambne komentarje na račun sposobnosti Grimsa, Zorna in podobnih.
Ampak: četudi se mi zdijo njegovi razvojni projekti o megaparkih, zabaviščih in jadranskih otokih en velik blef, je bilo pri moji današnji oceni njegove spletne strani vendarle na delu tudi nekaj zavisti.
Mi z »bosanskimi napakami« nismo tako disciplinirani, aktivni, urejeni in pridni, zato se tudi moja spletna stran polni manj redno, ni tako opremljena, zlinkana in obiskana. Torej, nekaj foušije pa moram vendarle priznati.

Morricone s polno duše

Dodano dne
Reply

Frka. Dan je bil malo žalosten in vedela sem, da bo še bolj, če bo Morricone privlekel na plan šlagerje, ki so kriza za dušo. Potem bi bila moja kriza še večja in ne bi več jamčila zase.

A glej ga! Začel je z dolgo mistično kantato za flavto, orkester in zbor, ki naj bi se izvajala v katedrali, v kateri naj bi bili inštrumenti razporejeni po treh ladjah.

Namesto, da bi padla v glasbo, sem skoraj padla iz stola. Subtilnost zvokov, glasbenih tišin mestoma povsem potuhnjenih tonov, je brutalno uničeval ropot, klepet in smeh izza zida v Križankah. Tako moteče, da so se glasbeniki vznemirjeno ozirali naokrog. Organizator, ki je znal zaračunati 80 evrov za glasen stol,  ni zmogel enega redarja, da bi si Križanke  pridobile tistega nekaj miru, ki ga je  katedralah na pretek. Konec koncev je bila to prva Morriconejeva izvedba kantate, ki jo je pisal skoraj leto dni.

Z genialnim naslovom: Praznina polne duše.

Prav za moj dan – no ja, dneve – ko je vse bolj prazno. A paradoks naslova je v tem da imenuje praznino v duši, ki je polna.

Rimski orkester pod Morriconijevo taktirko je seveda nadaljeval s filmsko muziko. A ne s pričakovanim venčkom the best of the best. Hvala bogu, ker – kot rečeno – bi bilo nevarno za oči in bi bilo prepoceni za uho. Zanimivo, da je začel z glasbo iz filma Gilla Pontecorva, ki je v petdesetih snemal na slovenski obali Veliko sinjo cesto z Yvesom Montandom in Alido Vali. Pontecorvo mi je pripovedoval, da je med snemanjem nenehno na skrito uhajala v Pulj, ker je tam živela njena sestra. Skrivoma pa zato, ker je zanikala svoje YU poreklo.

Tema iz filma Bilo je nekoč v Ameriki Sergia Leoneja je bila izbrana previdno.

Čakala sem tisto, zaradi katere se mi lomi srce vsakič, ko jo povežem s sliko.

Naj izdam, da gre za eno mojih najljubših filmskih sekvenc, ki me vedno na novo zvije. Dovolj, če jo vidim v svojih mislih. In vidim jo natančno: De Niro povabi svojo nikoli dosegljivo in življenjsko  želeno Deborah (Elizabeth McGovern) v hotel Excelsior (vedno grem tja, ko sem na Lidu), kjer sta le ona dva in orkester. Čebljata ob oknu, ki ujema morje s pomolom, vse je kristalno in belo, vključno z  njeno obleko. Orkester zaigra (ekstenzivno Deborah temo), De Niro jo povabi na plesišče, nežno plešeta, muzika ubija.

V naslednji sekvenci ubija De Niro z usodno napako, ko  kasneje pred hotelom v mivki dobesedno naskoči tako želeno žensko in uniči vso krhkost želje, ki jo je gradil pod žlahtno morriconejevo temo na plesišču.

Bela obleka se strga.

Praznina polne duše se je De Niru potem dogajala vse do zadetih poznih let. Spodletelo jima je le meso.

Morricone je – sicer že izmučen – a vendarle pripravljen, vozil naprej preko De Palme (Žrtve vojne), Almodovarja (Zaveži me!), Tornatoreja (Cinema Paradiso, Malena) do Misije Rolanda Joffeja. Toda tudi tema iz filma Misija ni bila eksploatirana v tistem delu, ki je najbolj rastoč, herojski  in pompozen. Izbral je subtilnejši in manj ušesu znan motiv, kar je večeru dalo potrebno dostojanstvo.

Morriconijevo glasbo imam seveda rada. Nanj sicer nimam najboljših spominov, ker je bil na najinem pogovoru pred leti nekoliko nejevoljen. Jasno, intervju sva imela v zgodnjih jutranjih urah deževnega dne in tik pred njegovim odhodom iz Benetk. Zraven je bila njegova soproga, ki ni odmaknila ne pogleda in ne ušesa od njega. Predvsem pa je štela minute, ki mu jih je odredila.

Jaz pa bi rada namesto minut imela ure!