Programski sporazum

Mogoče bi bil že čas za ozemljitev in spozabo nad perfekcionizmi, da ne rečem celo ideali, ki me ponavadi zavrtinčijo v  zavzeto delo. No, brez tega vrtinčenja itak ni zanimivo. Toda ni nujno, da je potem zanimiv tudi konec. 

Mogoče bo kdo rekel, da so programski dokumenti itak sami sebi namen, ki jih potem življenje udejani čisto po svoje. A vendarle smo Zaresni kulturniki in Zaresni medijci kovali naš program skoraj čez celo leto; zame počitnic itak ni bilo – no, ja sploh ne prvič – in ponovno se je delalo kot za magisterijsko parafo. Piliš, misliš, iščeš, kombiniraš, brišeš, kukaš čez plot, projeciraš svet v dom…skratka tuhtaš, kaj je v tej danosti lahko v prihodnosti boljše. Resda prebere potem malokdo, še kolegom je večinoma odveč, toda sam si na koncu vendarle nekako spravljen s stvarmi, ki polnijo tvojo danost. Continue reading

Slavje radia in televizije

Če se ozrem nazaj moram priznati, da sem se najbolj identificirala s svojim delom takrat, ko sem ustvarjala  na televiziji.  In to delo je bilo dobro.  Do onemoglosti naporno sicer, a napor ni bil breme, temveč zadovoljivo in pretirano čekiranje same sebe in lastnih meja.  Biti zadovoljen s svojim delom pomeni v bistvu to, da si stalno nezadovoljen z njim – torej s pragom doseženega, kar te motivira k iskanju presežkov. Stvar postane nevarna takrat, ko presežeš presežke, zaradi česar nastopi frka in se začneš spraševati: “kaj pa sedaj?”.

Prav zaradi tega vprašaja, ki mu nisem našla dobrega odgovora, sem se poslovila od televizije in jo s tem ohranila v sebi kot večen predmet ustvarjalnega poželenja. Če bi takrat ostala in si površno odgovorila na tisti “kaj pa sedaj?”, bi morebiti nehala iskati presežke. Mogoče bi se tako kot večino drugih zarila v mirno gnezdo in bila ena taka muca, ki brezbrižno prede.

Continue reading

Zaresna enoletnica

Šestega oktobra lani smo Združenje za novo politiko prelevili v stranko Zares. Iz takratnega srečanja na Gospodarskem razstavišču mi je še najbolj ostal v spominu Sokratov zagovor, ki ga je izjemno interpretiral Peter Trnovšek.

Za rojstvo politične stranke je bilo več kot pomenljivo, da ji je botroval večno aktualni tekst, ki je že v antiki odgovarjal na vprašanja o razpadanju vrednot. Sokrat se je namreč moral zagovarjati pred sodiščem, ker so ga Atenci obdolžili, da ne verjame v bogove, da uvaja nova božanstva in da kvari mladino. Njegova obramba pred več kot petsto porotniki – s katero sicer ni ubežal smrtni kazni – je  njegovo vlogo prestavila v tožnika, porotnike pa v obtožene. Ni ga bilo strah smrti, saj je njegova teza temeljila na podmeni, da s tem, ko so obtožili njega, je atenska družba v bistvu obtožila sebe. Zagovor je utemeljeval na dvomu pripisanega mu “zla” in na domeni, da vsako dejanje ima vedno tudi drugo plat pogleda – seveda v kolikor si ga zmožen videti in pripoznati. Če so mu  Atenci očitali  zapeljevanje mladih, utemeljuje to na njihovem strahu pred tem, da bi mladi nezaslepljeno in osveščeno odraščali; če mu očitajo da je počel neprimernosti, ko je po nepotrebnem raziskoval “resničnosti pod zemljo in na nebu”, je to utemeljeval s tem, da  uveljavlja in ne spodkopuje demokracijo itd…

Ob prvi obletnici stranke Zares se mi v smislu “zagovora pred družbo” poraja ključno vprašanje: smo v tem času ubranili “drugi pogled” na katerem je slonela nova politika? 

Smo se dovolj ukvarjali z “bogovi” nad in pod zemljo relativno mlade slovenske družbe, nezadovoljne s trenutnimi bogovi na zemlji?  Continue reading